Poroka v islamu

“In med njegovimi znamenji je to, ki jih je ustvaril za vas pare izmed vas samih, da bi lahko živel v miru in spokojnosti z njimi, in med vas je postavil ljubezen in usmiljenje (srca): Resnično v tem so znamenja za tiste, ki razmišljajo” (Koran 30:21).

“O ljudje častimo svojega Gospoda Varuha, Ki te je ustvaril iz ene same osebe, ustvarjen tako kot narava, njen partner, in iz tega raztreseni (kot semena) nešteto moških in žensk. Spoštujte Allaha, preko katerega zahtevate svoje medsebojne pravice” (Koran 4:1).

Zgornji verzi Korana postavljajo okvir glede tega, kaj je osnova, cilji in cilj zakonske zveze v islamu. V končni Alahovi modrosti nam je najprej rečeno, da sta oba partnerja, moški in ženska, ustvarjena iz istega vira. Na to je treba biti pozoren, saj je to eno njegovih znamenj.

Dejstvo, da izhajamo iz iste duše, pomeni našo enakost kot ljudi, ko je bistvo našega ustvarjanja isto, argumentiranje kdo je boljši ali večji je odveč. Poudariti to dejstvo in nato govoriti o zakonu v istem verzu je zelo pomembno za tiste med nami, ki smo na področju zakonskega svetovanja..

Sprememba tega odnosa do enakosti spolov kot človeških bitij povzroči neravnovesje v zakonskih odnosih, ki vodi v nefunkcionalen zakon. Kadar koli ena stranka meni, da je nadrejena ali nad zakonom, pride do spremembe v razmerju moči, ki lahko privede do napačne uporabe ali zlorabe moči, saj se na manj vrednega partnerja gleda kot na lahek plen.. Številne zakonske težave temeljijo ali so posledica zvijač nadzora in vladanja.

S poudarjanjem enakosti vseh ljudi, moških in žensk, in postavitvijo tega za osnovo zakonske zveze, Allah je v svoji neskončni modrosti postavil temeljna pravila za vzpostavitev miru, kot tudi dodeljevanje različnih vlog možu in ženi kot funkcionalna strategija in ne kot vprašanje sposobnosti kot človeka.

prerok Mohamed (mir in blagoslov z njim) je izjavil, da: “moški in ženske sta dvojni polovici drug drugega” (Bukhari). Ta hadis tudi poudarja dejstvo, da so moški in ženske ustvarjeni iz enega vira. Poleg tega, z uporabo analogije polovice dvojčka je prerok poudaril recipročno naravo in soodvisno naravo odnosa moških in žensk.

Cilj in cilj poroke v islamu v skladu z zgornjim koranskim verzom je omogočiti, da prebivamo v miru in spokojnosti. Za nas je pomembno, da razmislimo o teh besedah ​​in njihovem pomenu v islamskem referenčnem okviru.

Za mir je treba izpolniti določene pogoje. Ti predpogoji za mir so pravičnost, Pravičnost, Pravičnost, Enakopravnost, in izpolnitev medsebojnih pravic. Zato je vsaka krivica bodisi zatiranje, ali preganjanje, ni mogoče tolerirati, če naj bo mir v muslimanskih domovih.

V domačem kraljestvu se zatiranje pokaže, ko se začne postopek Shura (posvetovanje) je ogrožen, zanemarjen ali prezrt. Ko en partner (v večini primerov mož) sprejema enostranske odločitve in uporablja diktatorski slog vodenja, mir je ogrožen. Preganjanje je prisotno, ko je storjena kakršna koli oblika nasilja v družini.

Po drugi strani pa je mir stanje bivanja, ki ga dosežemo, ko je vzpostavljen mir. Umirjenost je ogrožena, ko je prisotna napetost, stres in jeza. Napačno je jemati mir kot trajno stanje blaženosti. Ker smo muslimani, še ne pomeni, da smo imuni na tragedije in katastrofe.

Pravzaprav nam Allah v Koranu pravi, da bomo preizkušeni (2:155,57). Stanje umirjenosti naredi to, da nas opolnomoči, da obvladamo težke trenutke življenja z našimi zakonci kot poslušnimi Allahovimi služabniki. Allah nam v svoji neskončni milosti daje tudi orodja, s katerimi lahko dosežemo to stanje miru in spokojnosti.

Drugo načelo poleg šure, na katerem temelji islamsko družinsko življenje, je usmiljenje (Usmiljenje), in v tem verzu nam Allah govori, da je med zakonca položil usmiljenje. Že po svoji naravi smo torej nagnjeni k usmiljenju do svojih zakoncev. Usmiljenje se kaže skozi sočutje, odpuščanje, skrbnost in ponižnost.

Očitno je, da so vse to sestavine uspešnega partnerstva. Zakonska zveza je v islamu predvsem partnerstvo, ki temelji na enakopravnosti partnerjev in določitvi vlog. Zaradi pomanjkanja usmiljenja v zakonu ali družini je v islamskem smislu nefunkcionalna.

Allah nadalje navaja, da je dal tudi poleg usmiljenja, ljubezen med zakoncema. Vendar je treba opozoriti, da se islamski koncept ljubezni razlikuje od bolj običajno razumljene romantične ljubezni, ki je tako cenjena v zahodnih kulturah..

Osnovna razlika je v tem, da se ljubezen med moškim in žensko v islamskem kontekstu lahko uresniči in izrazi le v zakonski zvezi. Da bi razvili zdravo pot za izražanje ljubezni med moškim in žensko ter zagotovili varnost, da bi tak ljubeč odnos lahko cvetel, treba ji je zagotoviti šeriatsko zaščito (islamsko pravo).

Zakonska ljubezen v islamu vceplja naslednje:

vera: Ljubezen, ki jo imata muslimanska zakonca drug do drugega, je zavoljo Allaha, da bi dosegli Njegovo zadovoljstvo. Od Allaha zahtevamo naše medsebojne pravice (Koran 4:1) in Allahu smo odgovorni za svoje obnašanje kot možje in žene.

Vzdržuje: Ljubezen ni zaužiti, ampak vzdrževati. Allah izraža svojo ljubezen do nas z zagotavljanjem preživetja. Ljubiti v islamu pomeni vzdrževati ljubljeno osebo fizično, čustveno, duhovno in intelektualno, po naših najboljših močeh (možova dolžnost je materialno preživljati, če pa žena želi, lahko prispeva tudi ona)

Sprejema: Ljubiti nekoga pomeni sprejeti ga takšnega, kakršen je. Sebičnost je poskušati oblikovati nekoga, kot si želimo. Prava ljubezen ne poskuša zatreti individualnosti ali nadzorovati osebnih razlik, vendar je velikodušen in varen za prilagajanje razlikam.

Izzivi: Ljubezen nas izziva, da smo vse, kar lahko, spodbuja nas, da izkoristimo svoje talente in je ponosen na naše dosežke. Omogočiti naši ljubljeni osebi, da uresniči svoj potencial, je najbolj nagrajujoča izkušnja.

Usmiljen: Usmiljenje nas sili k ljubezni in ljubezen nas sili k usmiljenju. V islamskem kontekstu sta sinonima. Atribut, ki ga je Allah izbral za najvišjega zase, je, da je najbolj usmiljen. Ta atribut Rehmana (usmiljeni) je omenjeno 170 krat v Koranu, opozoriti na pomen vernikov, da so usmiljeni. Usmiljenje v praksi pomeni imeti in izkazovati sočutje ter biti dobrodelen.

Odpuščanje: Ljubezen ni nikoli preveč ponosna, da bi iskala odpuščanja, ali preveč skopa, da bi odpuščala. Pripravljeno je opustiti prizadetost in razočaranje. Odpuščanje nam daje priložnost, da se izboljšamo in popravimo.

Spoštovanje: Ljubiti pomeni spoštovati in ceniti osebo, njene prispevke in njihova mnenja. Spoštovanje nam ne dovoljuje, da bi svoje ljubljene jemali za samoumevne ali da bi ignorirali njihov prispevek. Kako komuniciramo s svojimi zakonci, se odraža, ali jih spoštujemo ali ne.

Zaupnost: Zaupanje je najbolj bistvena sestavina ljubezni. Ko je zaupanje izdano in je zaupnost ogrožena, ljubezen izgubi dušo.

Skrbna: Ljubezen spodbuja globoko naklonjenost, ki narekuje skrb in sodelovanje pri vsem, kar počnemo. Potrebe naših bližnjih imajo prednost pred našimi.

Prijaznost: Seerah (življenjepis) našega ljubljenega preroka je bogat s primeri dobrot, pokazal je svoji družini in še posebej svojim ženam. Tudi ko je bila njegova potrpežljivost na preizkušnji, nikoli ni bil neprijazen v besedi ali dejanju. Ljubiti pomeni biti prijazen.

Raste: Zakonska ljubezen ni statična, temveč raste in cveti z vsakim dnem zakonskega življenja. Zahteva delo in predanost, in se hrani z vero, ko smo hvaležni in cenimo Allahove blagoslove.

Izboljšuje: Ljubezen krepi našo podobo in lepša naš svet. Zagotavlja čustveno varnost in fizično dobro počutje.

Nesebičnost: Ljubezen daje brezpogojno in vestno varuje.

Resnično: Ljubezen je poštenost brez krutosti in zvestoba brez kompromisov.

Vir: SoundVision

Vir: Islam Q&A

Pridružite se naši Facebook strani: www.facebook.com/purematrimony